V članku bomo spregovorili o najpomembnejšem uradnem jeziku nekdanje Jugoslavije in njegovem razvoju v jezike novonastalih držav po razpadu naše bivše skupne države. Namen zapisa je laičnemu občinstvu na kratko predstaviti zgodovino srbohrvaščine in pojasniti današnje jezikovno stanje na geografskem območju nekdanje SFRJ ter pojasniti ta vpliv na prevajanje hrvaščine in srbščine.
Srbohrvaščina
Za začetek bomo definirali srbohrvaščino, in sicer kot prevladujoči jezik naše nekdanje skupne države, ko smo se še vsi med seboj razumeli in ko prevajalci nismo imeli prav nobenih težav s prevajanjem slovenščine, makedonščine ali angleščine in drugih jezikov v ta prekrasni, bogati in vsem razumljivi jezik. Takrat recimo prevajanje hrvaščine v srbščino ni obstajalo. Dejstvo, da veter piha, si lahko povedal ali zapisal z izrazom »vetar duva« ali »vjetar puše«, pa se zaradi tega ni nihče pretirano razburjal, kvečjemu izvedeli so, od kod prihajajo tvoji starši. Če verjamete ali ne, včasih so Hrvati »razumeli«, če si rekel hleb, Slovenci pa smo znali prebrati tudi kakšno besedo v cirilici (resda zelo počasi in obvezno z napačnim naglasom). Časopisi, učbeniki, slovnice in pravopisi so izhajali v vseh jezikovnih različicah, ki jim danes pravimo jeziki. Zdaj vas tovrstni lapsusi lahko drago stanejo – poslovno ali zasebno. Zakaj? Kaj je bilo takrat drugače?
O razlogih in vzrokih bi lahko razpredali na dolgo in široko, ampak na kratko povedano, takrat so Srbi redno hodili k Hrvatom na morje, Hrvati so žurali v Beogradu, tudi zapečkarske Slovence je Tito s pomočjo obveznega služenja vojaškega roka izven matične republike uspel razkropiti po Jugi, združene reprezentance v moštvenih športih z žogo pa so bile med najmočnejšimi na svetu in že s tem predmet ponosa vseh državljanov. »Bratstvo i jedinstvo« nista bili samo besedi, pač pa resnični modus vivendi Jugoslovanov. Zadeva se je začela spreminjati s Titovo smrtjo, povsem na glavo pa se je obrnila z nedavno državljansko vojno oziroma po njenem neslavnem koncu.
Srbščina in hrvaščina
Da ne bi zašli predaleč, se bomo posvetili predvsem jezikovni problematiki. Prepričani smo, da ste tudi sami opazili, da imajo Hrvatje veliko novih, čudno zvenečih besed, ki jih pravzaprav niti ne razumete, kot sta recimo raskružje (krožišče) in najnovejša hrvaška beseda dodirnik (zaslon na dotik). Mogoče ste tudi zaznali, da je hrvaščina vse bolj podobna slovenščini (primera zatipak in šport ) ali pa vsaj vse manj podobna srbščini.
Seveda je to rezultat izključno politično motiviranih naporov, ki imajo za posledico dejstvo, da so na Hrvaškem trenutno v obtoku kar štirje med seboj precej različni pravopisi. Vrh napora, da bi hrvaščino kar se da oddaljili od srbščine, pa predstavljajo »Razlikovni rječnici hrvatskog i srpskog jezika«, pisani v 90-ih letih, ki bi s svojim izborom besed naravnost šokirali tudi marsikaterega naravnega govorca enega ali drugega jezika. Pri tem je potrebno poudariti, da imajo Hrvati res zelo učinkovit PR-stroj v obliki nacionalne televizije, s cenzuro in »lektoriranjem«, ki dobesedno na silo vpeljuje nove besede.
Ampak da ne bomo krivili samo Hrvatov, tudi pri srbščini je moč opaziti številne spremembe – čeprav manj na jezikovnem kot na političnem področju, predvsem vse bolj nasilno vpeljevanje cirilice v administrativni jezik (tako imenovani cirilomanijaki), zahteve po priznavanju prvotnosti srbskega jezika, po vpeljavi manjšinskega srbskega jezika v Vukovarju in recimo zahteva srbskih haaških obtožencev po prevajalcu.
Kakšne so dejansko razlike?
Nekaj naj bo povsem jasno: razlike med jezikoma nedvomno so. Ločimo jih lahko na fonološke (recimo: oladiti (srp.) in ohladiti (hrv.), suv – suh, jevtin ‒ jeftin ipd.), morfološke (diplomatija – diplomacija, srećan – sretan, saradnik – suradnik ipd.), sintaktične (Ja ću da radim – Ja ću raditi), leksične (teh je največ, na primer opšti – opći, biblioteka – knjižnica …) in pravopisne (Šekspir – Shakespeare, pisaću – pisat ću).
Manjše razlike so torej prisotne na vseh jezikovnih ravneh, a kljub temu temeljno dejstvo ostaja: govorci obeh jezikov se med seboj razumejo. Prevajanje hrvaščine v srbščino za razumevanje nikakor ni potrebna. Strokovna javnost, pri tem seveda ne mislimo na puriste, je mnenja, da gre za en t. i. policentrični jezik (podobno kot nemščina, ki jo govorijo tako Nemci, Avstrijci kot Švicarji) z različnimi variantami (srbska, hrvaška, bosanska, črnogorska). Dejstvo je tudi, da je mnogo večja razlika med posameznimi narečji istega jezika (recimo kajkavsko in čakavsko v hrvaščini), kot pa je med samo srbščino in hrvaščino. Po najbolj konservativnih ocenah naj bi se oba jezika razlikovala za 3, po najbolj prenapihnjenih ocenah pa do 20 %. EU recimo ne pride na misel, da bi delala razlike med jeziki, pač pa jih preprosto smatra za en in isti jezik z argumentom, da se vsi med seboj povsem dobro razumejo.
Prevajanje hrvaščine oz. srbohrvaščine
Ko preberete zgoraj zapisane besede, vas verjetno večina pomisli, da je 20 € za prevod ene avtorske strani iz srbščine v hrvaščino odločno preveč. Pred kratkim smo po istem načelu dobili še bosanski in črnogorski jezik, oba s še precej manjšimi razlikami, kot srbščina in hrvaščina, in tako morate zdaj, če potrebujete prevod besedila za celotno bivšo Jugoslavijo, plačati 4 x 20 € = 80 € za prevod ene same strani! Ampak časi so se spremenili, jeziki se še vedno spreminjajo, in kar je še najbolj pomembno, spremenila se je mentaliteta. Ne krivi ne dolžni morate pač poskrbeti, da bo vaše ciljno občinstvo slišalo ali prebralo tiste besede, ki si jih iz tega ali drugega razloga želi, pa četudi gre za še tako majhne razlike.
Vendar pa je, pošteno povedano, prevajanje hrvaščine v srbščino precej manj zahtevno, kot je prevajanje iz recimo slovenščine v srbščino. Zato smo se v Zavodu Prevajalnica odločili, da za vas pripravimo povsem novo storitev, tako imenovano prilagoditev besedila posameznemu govornemu področju in jo tudi ustrezno nižje zaračunamo. Po našem skromnem strokovnem mnenju gre kljub očitnim razlikam vendarle za isti jezik!
